Selen
Naloge v telesu
Različne raziskave so pokazale, da se selen ponaša z močnim antioksidativnim učinkom, ki telo varuje pred učinki prostih radikalov. Glutation-peroksidaza, ključni encim znotrajcelične obrambe, varuje celične membrane in celična jedra pred poškodbami s strani prostih radikalov. Selen je koencim (spojina, ki pomagajo encimu katalizirati reakcijo) glutation-peroksidaze. Selen ne ščiti le pred prostimi radikali, temveč tudi pred težkimi kovinami (arzen, živo srebro, kadmij, svinec) in pred nezaželenimi učinki alkohola, cigaretnega dima ter drugimi okoljskimi obremenitvami. S svojim delovanjem stimulira delovanje imunskega sistema, preprečuje poškodbe kromosomov, spodbuja nastajanje protiteles in zavira nastanek kardiovaskularnih obolenj. Uravnava krvni tlak in bitje srca.
Priporočen dnevni odmerek
Priporočen dnevni odmerek za odrasle je 55 mikrogramov dnevno.
Simptomi pomanjkanja
Selen še vedno spada med najbolj podcenjene minerale. Veliki večini ljudi primanjkuje te pomembne hranilne snovi. Pomanjkanju so najbolj izpostavljeni ljudje, ki ne jedo veliko kalorij, ki ne uživajo mesa, se izogibajo beljakovinam ali pa uživajo zelo enolično prehrano. Pojavijo se težave s srcem, obolenja ledvic, spremembe na koži, neplodnost, izguba las, rak in ateroskleroza.
Rizične skupine za nezadosten vnos selena so osebe z enolično prehrano, strogi vegani in ljudje z nizkoenergijskimi dietami in dietami z malo beljakovin.
Simptomi presežka
Več kot 400 mikrogramov dnevno lahko pripelje do zastrupitve (selenoze). Predoziranje povzroča bolezni živcev, slabost, drisko, težave s kožo, zadah po česnu, izpadanje las in deformacijo nohtov. Do predoziranja pride običajno pri posameznikih, ki živijo na območjih, kjer so tla bogata s selenom.
Najboljši viri
Največ selena se nahaja v žitaricah (polnozrnatih), rdeči papriki, česnu, čebuli, nekaterih gobah (npr. jurčkih), rozinah, grahu, leči, sušeni zelenjavi, mesu, tunini, morskih sadežih, rumenjaku, pivskem kvasu in rastlinskih oljih (največ v olivnem olju). Vsebnost selena v zelenjavi in sadju je odvisna od prisotnosti selena na rastišču. Težava je v tem, da so tla običajno zaradi degradiranosti zelo revna s selenom.