Barij

Značilnosti

Barij je mehka, strupena kovina sivkaste barve z zelo visokim tališčem. Najpogosteje ga najdemo v obliki oksida, čistega barijevega oksida pa zaradi reaktivnosti z zrakom ni mogoče najti v naravi. Zelo reaktiven je tudi z vodo in alkoholom. Barij se v industriji bolj malo uporablja. Služi kot dodatek jeklu in litemu železu ter se dodaja ognjemetom za tvorjenje zelenih iskric. V medicini se uporablja kot kontrastno sredstvo pri rentgenskem slikanju notranjih organov (za ta namen se uporablja barijev sulfat, ki je slabo topen v vodi in zato ne povzroča večjih negativnih učinkov). Uporablja se tudi v fluorescentnih lučeh, barvah in za izdelavo stekla, gume, opek in ploščic.

Kako pride v telo

Velike količine barija se nahajajo v zraku, vodi in prsti. Z uživanjem živil, kot so ribe, alge, oreščki (še posebej brazilski oreščki) in določene rastline, barij zaide tudi v človeško telo. Zastrupitvi z barijem so najbolj izpostavljeni tisti, ki delajo v rudnikih in industriji, povezani z barijem. Tudi na deponijah odpadkov je običajno močno povišana vrednost barija v tleh in zraku, ki zastruplja bližnjo floro, favno in ljudi. Najbolj strupen je vnos barija z vdihovanjem, pogost pa je tudi kontakt s kožo. Bolj nevarne so barijeve spojine, ki so dobro topne v vodi. Iz telesa se izloča z blatom in urinom. Večina barija se izloči v enem ali dveh tednih po zaužitju, kar je relativno hitro glede na ostale težke kovine. Barij, ki ostane v telesu, se nalaga v kosteh in zobeh.

Posledice izpostavljenosti

Barij povzroča težave z dihanjem, povišan krvni tlak, spremembe srčnega ritma, draženje želodca, šibkost mišic, spremembe v odzivu živcev, otekanje možganov, jeter in ledvic ter poškodbe srca.