Berilij

Značilnosti

Berilij je strupena lahka kovina sive barve, ki je odporna, a lomljiva. Najdemo ga v več kot tridesetih mineralih, od tega dveh dragocenih – smaragdu in akvamarinu. Uporablja se za učvrstitev zlitin pri izdelavi varilnih elektrod, vzmeti, orodij in električnih stikov, saj se ponaša z visoko toplotno prevodnostjo. Uporablja se tudi v vojaški in vesoljski industriji, satelitih, rentgenskih napravah, jedrskih reaktorjih, računalniški opremi, ročnih urah in celo zobnih zalivkah.

Kako pride v telo

Berilij lahko zaide v telo preko dihal, kože in prebavne poti (kontaminirana hrana in voda). Zastrupitvi z berilijem so najbolj izpostavljeni delavci v prej omenjenih industrijah in rudnikih berilija. Berilij, ki ga vnesemo v telo, se deloma izloči z blatom, del pa se razporedi po telesu. Največja koncentracija vnesenega berilija se naloži v kosteh. Telo potrebuje približno eno leto, da iz telesa odstrani nakopičeni berilij. Normalna izmerjena vrednost berilija v krvi znaša približno 1 ng/g. V primeru suma na zastrupitev se odvzamejo vzorci krvi, urina in tkiv.

Posledice izpostavljenosti

Berilij in njegove soli so strupene in rakotvorne. V kolikor moramo ravnati z njim, so potrebni posebni varnostni ukrepi. Berilijev prah namreč povzroča pljučnega raka, kronično berilijozo (oblikovanje granuloma po telesu, zlasti v pljučih, bezgavkah in na koži), pljučno in sistemsko granulomatozo ter različne akutne bolezni dihal. Manj nevaren je, če ga zaužijemo, saj se v želodcu in črevesju absorbira zgolj majhna količina (manj kot en odstotek). Pri stiku s kožo se pojavijo izpuščaji, dermatitis in razjede.