Živo srebro

Značilnosti

Živo srebro se kot mineral naravno nahaja v zemeljski skorji. Zaradi vetra, dežja, neurij in vulkanske aktivnosti se sprosti iz kamnin. Takšno sproščanje živega srebra v okolje je naravno, bolj ali manj enakomerno in traja že dolgo časa. Po drugi strani pa so človeške aktivnosti povzročile, da se je v zadnjih stoletjih iz kamnin sprostilo veliko več živega srebra, kot bi se sicer. Izkoriščanje naravnih zalog živega srebra je doživelo največji razmah med obdobjem intenzivnega industrijskega razvoja. Ocenjuje se, da je obremenjenost zraka, vod in prsti z živim srebrom od 3 – 6x višja kot v času pred industrijskim razvojem. V krajih, kjer so kopali in žgali živosrebrno rudo, je lahko koncentracija živega srebra tudi do 200.000x večja v primerjavi z nekontaminirano prstjo. V Sloveniji je onesnaženje z živim srebrom zelo izrazito v Idriji, kjer je rudarjenje potekalo skoraj 500 let. Primerni viri onesnaženja so poleg rudarjenja in žganja rude tudi sežigalnice odpadkov, deponije, industrijske odplake ter fungicidi in herbicidi. Živo srebro v različnih oblikah (organska, anorganska, elementarna) se uporablja v termometrih, za čiščenje zlata, za posvetlitvene kreme, v zdravilih, cepivih, antibakterijskih sredstvih, itd.

Kako pride v telo

Vsakdo izmed nas je dnevno izpostavljen živemu srebru v vodi, zraku in prsti. Praviloma je koncentracija v mestih višja kot na podeželju. Živo srebro, ki ga padavine izplaknejo v reke in od tam naprej v morja se nabira v ribah (največ v tunah, mečaricah, morskih psih ipd.), algah, morskih sadežih in drugih morskih organizmih z vrha prehranske verige. Uživanje velikega števila rib, morskih sadežev in perutnine (ki jo hranijo z ribjo moko) povečuje možnost preobremenjenosti telesa z živim srebrom. Živo srebro se sprošča tudi iz amalgamskih zalivk, ki so največji vir obremenitev organizma s to kovino, a se na srečo čedalje manj uporabljajo. Do preobremenjenosti z živim srebrom lahko pride tudi pri rokovanju z baterijami in nekaterimi barvami. Uporabljajo ga tudi v medicini, v cepivih in kot konzervans. Toksičnost živega srebra v veliki meri zavisi od njegove kemične oblike, načina in obsega izpostavljenosti. Obstajata namreč netoksična in toksična oblika te težke kovine, pri čemer ni zagotovil, v katerih primerih netoksična oblika v organizmu ne preide v toksično.

Posledice izpostavljenosti

Ko živo srebro zaide v telo, se njegovi strupeni učinki odražajo na različnih telesnih sistemih:
Dihalne poti: zmanjšana pljučna kapaciteta, kašelj, bolečine v prsih, edem v pljučih, fibroza pljuč
Srčno-žilni sistem: visok krvni tlak, pospešen utrip, razbijanje srca, srčna obolenja
Prebavni trakt: vnetja ustne sluznice, slabost, krči, driska, poškodbe želodca in prebavnih poti
Nastajanje krvi: primanjkljaj hemoglobina, zmanjšano število beljakovin v krvi
Mišično-skeletni sistem: bolečine v mišicah, krči v mišicah, tresenje mišic
Jetra: povišani jetrni encimi, zvišan nivo bilirubina, povečanje jeter
Ledvice: odpoved ledvic
Koža: eritem, srbečica, kontaktni dermatitis, pretirano potenje, luščenje kože
Oči: konjunktivitis (vnetje očesne veznice)
Imunski sistem: slabši imunski odziv, manjše število protiteles, avtoimunske reakcije
Živčni sistem: čustvena nestabilnost, nervoza, motnje spomina, glavoboli, avtizem
Plodnost: povišana nevarnost splava, neredne mesečne krvavitve, prirojene napake pri plodu.