Zakaj so težke kovine tako škodljive?

Težke kovine so strupi, ki močno poškodujejo živčevje in celo dedno zasnovo. So najpogostejši vzrok za nastanek avtoimunskih bolezni in bolezni živčnega sistema. Kronična zastrupljenost s težkimi kovinami povzroča bolezni, kot so: Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, depresija, pozabljivost, fibromialgija, Crohnova bolezen.

Izvor težkih kovin je hrana, voda, zrak in amalgamske zalivke (»temne plombe« v zobeh). Naše telo ne pozna učinkovitega mehanizma, kako izločiti težke kovine, zato najprej krožijo v krvi, nato pa se po tednu ali dveh naložijo v tkiva.

Težke kovine je zelo težko premakniti iz teh skladišč; potrebujemo snovi, ki jih bodo mobilizirale.

Posledice vsebnosti živega srebra v telesu:

• Eden najpomembnejših vzrokov za toksičnost živega srebra je, da se skladišči v žveplovih beljakovinskih spojinah, še posebej encimih, in jih s tem blokira. Na ta način je ovirano delovanje osrednjih funkcij v telesu. Živo srebro vpliva celo na transportne procese celičnih membran, kar lahko povzroči odmiranje celic.
• Druga posledica kopičenja živega srebra je tvorba prostih radikalov. Ker je bilo o škodljivosti prostih radikalov (na primer zaradi kajenja) že veliko napisanega, se bomo izognili natančnejšim pojasnitvam.
• Zaradi prisotnosti živega srebra v telesu se poveča potreba po vitaminih, mineralih in mikroelementih.
• Živo srebro lahko vpliva na našo dedno zasnovo (DNK), kar pripelje do celičnih sprememb, kot na primer pri raku.
• Znanstveniki so z raziskavami ugotovili, da bakterije ob prisotnosti amalgamskih zalivk postanejo odporne na živo srebro, istočasno pa razvijejo tudi odpornost na antibiotike.
• Živo srebro lahko vodi do nastanka avtoimunskih bolezni. Imunski sistem se redko loti samega živega srebra, ker je premajhno. Če pa se živo srebro poveže s sestavnimi deli celice (proteini, žveplenimi spojinami), ga telo razpozna kot strup in začne napadati celo celico. To je začetek tako imenovanih avtoimunskih bolezni. Pri teh boleznih domnevajo, da telo pomotoma napada zdrave celice, v resnici pa imunski sistem ciljno uničuje celice, ki so zastrupljene z živim srebrom. Gre pravzaprav za smiselno reakcijo telesa, ki pa žal vodi do hudih zdravstvenih posledic.
• Največ škode povzroča kopičenje živega srebra v živčnih celicah. Živo srebro preprečuje, da bi živec lahko absorbiral nujno potrebne hranilne snovi, ki mu omogočajo posredovanje ukazov. Živčni dražljaji postajajo počasnejši ali se celo popolnoma zaustavijo, in živec odmre. Poskusi so pokazali, da lahko živo srebro uniči živčno ovojnico (kot pri bolezni multipla skleroza). Novejše študije so pokazale, da zadostujejo že zelo majhne količine živega srebra (veliko manjše, kot so določene mejne vrednosti), da se človekovo obnašanje (psiha) spremeni.

Bolezni, ki jih povzroča živo srebro

Živo srebro igra določeno vlogo pri skoraj vseh kroničnih boleznih. To pomeni, da lahko zastrupljenost z živim srebrom pri številnih boleznih težave poveča ali pa jih v veliki meri celo povzroči. To mogoče zveni neverjetno, vendar je popolnoma razumljivo, saj vpliva obremenitev telesa z živim srebrom na centralne procese presnove, zato so tudi posledice tako raznolike.

Od vsakega posameznika je odvisno, kako se simptomi zaradi odlaganja živega srebra prekrivajo z ostalimi zdravstvenimi težavami. Simptomi zastrupitve z živim srebrom so nespecifični, razvijajo se počasi in jih zato ne moremo zlahka prepoznati. Posebno močan je vpliv živega srebra na živčni sistem, zato najbolje poznamo in dokazujemo povezanost med živim srebrom in živčnimi obolenji.

Na seznamu obolenj, ki jih povzroča živo srebro, so

I. bolezni živčnega sistema:

• Alzheimerjeva bolezen,
• multipla skleroza (MS),
• amiotrofična lateralna skleroza (ALS),
• Parkinsonova bolezen,
• glavobol, migrena,
• nevropatija, nevralgija,
• nenadzorovano trzanje obraznih mišic,
• psihiatrični ali psihosomatski simptomi, kot so depresija, strah, nervoza, čustvena labilnost, nespečnost, pozabljivost, neodločnost,
• tinitus,
• glavkom,
• omotica oziroma vrtoglavica,
• tresenje,
• občutek gluhosti;

II. avtoimunske bolezni in bolezni imunskega sistema:

• kronična vnetja z glivicami, virusi in bakterijami,
• kronični poliartritis,
• Basedowova bolezen (čezmerno delovanje ščitnice),
• atropično vnetje želodčne sluznice,
• glomerulonefritis,
• diabetes tipa I,
• Guillian-Barrejev sindrom,
• vnetje mišic,
• miastenija gravis,
• eritematozni lupus,
• sklerodermija;

III. bolezni prebavnega trakta:

• neprebavljivost hrane in alergije,
• trebušni krči,
• divertikulitis,
• ulcerozni kolitis,
• Crohnova bolezen;

IV. druge bolezni:

• fibromialgija,
• multipla kemična občutljivost (MCS),
• kronična utrujenost (CFS),
• motnje v delovanju ledvic,
• ženske bolezni in spontani splavi,
• prekomerna in prenizka teža,
• hipoglikemija.